Nazaj na blog

Ko skrb za druge izčrpa: kaj je sočutna utrujenost in kako jo prepoznati?

Ko skrb za druge izčrpa: kaj je sočutna utrujenost in kako jo prepoznati?

Ste se kdaj zalotili, da vam je preprosto vsega preveč? Ne morete več poslušati zgodb drugih ljudi, njihovih težav, skrbi in čustev? Da vas stiske, ki ste jih prej še lahko nosili, danes hitreje utrudijo, razdražijo ali celo pustijo nekakšen občutek otopelosti? Veliko ljudi ob tem pomisli, da so postali manj potrpežljivi ali manj sočutni. Pogosto pa ne gre za pomanjkanje sočutja, temveč za sočutno utrujenost.

Sočutna utrujenost (angl. compassion fatigue) je stanje čustvene, telesne in psihične izčrpanosti, ki se lahko razvije, ko smo dlje časa izpostavljeni trpljenju drugih. Pogosta je pri ljudeh, ki veliko skrbijo za druge, bodisi v poklicnem bodisi v zasebnem življenju, lahko pa se pojavi tudi pri vsakomur, ki je dalj časa močno čustveno vpet v težke odnose, situacije ali zgodbe. Značilno je, da se pogosto pojavi prav pri tistih, ki so empatični, odgovorni in predani. Pri ljudeh, ki jim je mar.

Sčasoma se lahko začne kazati kot stalna utrujenost, ki ne mine niti po počitku, kot notranja napetost ali razdražljivost, včasih pa tudi kot občutek čustvene otopelosti. Nekateri opazijo, da imajo manj potrpljenja za druge in zase. Drugi se začnejo umikati iz odnosov ali dejavnosti, ki so jim bile prej pomembne. Pogost je tudi občutek, da ste »prazni«, da nimate več česa dati, ali pa vas spremlja krivda, ker ne zmorete več pomagati tako, kot ste nekoč.

Sočutna utrujenost se pogosto prepleta z izgorelostjo ali dolgotrajnim stresom, zato jo je včasih težko jasno prepoznati. A v ozadju je pogosto podobna dinamika: dlje časa nosimo bremena drugih ljudi, pri tem pa zase nimamo dovolj prostora za počitek, razbremenitev in stik s tem, kar tudi mi potrebujemo. Včasih smo v vlogi tistega, ki »mora zdržati«, in sčasoma spregledamo lastne meje. Telo in psiha pa imata svoje načine, kako nas na to opozorita.

Vprašanja za samopreizpraševanje

Vzamite si trenutek in se nežno, iskreno vprašate:

  • Ali imam občutek, da me težave drugih hitreje izčrpajo kot nekoč?
  • Ali se zalotim, da se čustveno zapiram ali umikam, ker »ne zmorem več«?
  • Ali pogosto čutim, da moram biti močna/močan za vse, zase pa zmanjka prostora?
  • Ali opažam več utrujenosti, otopelosti ali notranje napetosti kot prej?
  • Ali skrbim za druge bolj kot zase?
  • Ali imam občutek, da sem stalno »na rezervi« in da se nikoli zares ne napolnim?

Če se v teh vprašanjih prepoznate, to še ne pomeni, da je z vami kaj narobe. Lahko pa pomeni, da ste dlje časa dajali več, kot ste lahko, in da vaša notranja baterija potrebuje pozornost, ne kritike.

Pomemben prvi korak je, da si sploh dovolite priznati: »Utrujena sem. Utrujen sem.« Ne kot znak šibkosti, ampak kot razumljiv odziv na dolgotrajno obremenitev. Sočutje do drugih se namreč začne pri sočutju do sebe. Pri tem, da si priznamo svoje meje, si dovolimo počitek in poiščemo prostor, kjer tudi mi nismo samo tisti, ki dajejo, ampak lahko tudi prejmemo.

Kdaj je dobro poiskati pomoč?

Če imate občutek, da vas izčrpanost spremlja že dlje časa, da se ne zmorete več zares spočiti, da se vse pogosteje umikate iz odnosov ali iz stvari, ki so vam bile prej pomembne, ali pa vas spremljajo občutki praznine, nemoči in brezupa, je to lahko znak, da bi bilo dobro poiskati strokovno podporo.

Psihoterapija je lahko varen prostor, kjer lahko brez pritiska raziskujete, kaj vas izčrpava, kje izgubljate stik s seboj in kako lahko postopoma znova najdete več ravnovesja, notranje opore in življenjske energije. Včasih je prav odločitev, da poiščemo pomoč, najbolj sočutna odločitev do sebe.

Podobni članki

Ali naj posežem ali molčim? Ko nas skrbi za prijatelja

Skoraj vsakdo se prej ali slej znajde v situaciji, ko opazuje bližnjo osebo, ki se, vsaj v naših očeh, znova in znova zapleta v odločitve, ki ji ne koristijo. Morda gre za odnos, ki povzroča bolečino, za izbiro, ki vodi v izčrpanost, ali za vedenje, ob katerem nas stisne v prsih, ker slutimo, da se bo končalo slabo.

Preberi več
Blue Monday: mit, marketinški trik ali resničen odraz našega počutja?

Izraz Blue Monday izvira iz komercialnih in popularnih medijskih diskurzov, ki so ga prvič lansirali kot del tržne kampanje. Vendar pa ne obstaja znanstvena podlaga, ki bi potrdila, da je ravno ta dan objektivno »najbolj depresiven«. Gre za koncept, ki zveni privlačno v medijskih naslovih, a nima utemeljene psihološke ali klinične podlage.

Preberi več