Skoraj vsakdo se prej ali slej znajde v situaciji, ko opazuje bližnjo osebo, ki se, vsaj v naših očeh, znova in znova zapleta v odločitve, ki ji ne koristijo. Morda gre za odnos, ki povzroča bolečino, za izbiro, ki vodi v izčrpanost, ali za vedenje, ob katerem nas stisne v prsih, ker slutimo, da se bo končalo slabo.
Takrat se pojavi vprašanje, ki ni niti preprosto niti nedolžno: Ali naj posežem in povem, kar mislim – ali pa je bolje, da molčim?
Med skrbjo in posegom
Želja, da bi nekoga zaščitili pred bolečino, je človeška in razumljiva. Pogosto izhaja iz sočutja, povezanosti in občutka odgovornosti. A hkrati v sebi nosi tveganje: da prestopimo mejo, da prevzamemo vlogo, ki nam ne pripada, ali da, kljub dobrim namenom, povzročimo več oddaljenosti kot bližine.
Poseči pomeni nekaj povedati, opozoriti, izraziti skrb. Molčati pomeni zaupati, da ima drugi pravico do lastnih izkušenj, tudi takšnih, ki jih sam ne bi izbral. Obe možnosti imata svojo težo in nobena ni vedno »prava«.
Ključno vprašanje: čigava potreba je v ospredju?
Preden karkoli rečemo, je pogosto koristno, da se za trenutek ustavimo in se vprašamo: Ali me vodi skrb za prijatelja – ali moja lastna nemoč ob tem, da ga gledam v stiski?
Včasih želimo poseči zato, ker je nam težko zdržati ob nečem, česar ne moremo nadzorovati. Takrat lahko besede hitro postanejo pritisk, nasvet ali celo prikrito moraliziranje. Čeprav so izrečene z dobrim namenom, lahko v drugem sprožijo odpor, zapiranje ali občutek, da ni slišan, temveč popravljan.
Kdaj je poseg lahko smiseln?
Poseg je lahko dragocen, kadar:
- zaznamo, da prijatelj izgublja stik s sabo, s svojimi vrednotami ali potrebami
- gre za situacijo, ki vključuje ponavljajočo se škodo, samorazvrednotenje ali nevarnost
- imamo z osebo dovolj varen odnos, da lahko prenese iskrenost brez ponižanja ali strahu
A tudi takrat ni odločilno kaj povemo, temveč kako.
Namesto trditev in rešitev je pogosto bolj podporno ponuditi vprašanja, ki odpirajo prostor za razmislek:
- Kako se ti počutiš v tem?
- Se ti zdi, da to, kar se dogaja, res podpira to, kar si želiš?
- Bi mi povedal/-a, kaj te pri tej odločitvi najbolj drži?
Takšna vprašanja ne prevzemajo odgovornosti namesto drugega, temveč jo vračajo tja, kamor sodi.
Kdaj je molk pravzaprav oblika spoštovanja?
Včasih je najtežja, a najbolj spoštljiva odločitev prav to, da ne posežemo. Ne zato, ker nam ni mar, ampak ker priznamo, da ima drugi pravico do lastne poti, tudi če vključuje napake, zgrešene izbire ali boleče izkušnje.
Molk ni nujno brezbrižnost. Lahko je izraz zaupanja: Verjamem, da boš sam/-a našel/-a svoj odgovor.
Seveda pa to ne pomeni čustvene odsotnosti. Biti ob nekom, ga poslušati in zdržati njegovo stisko brez popravljanja je ena najbolj zahtevnih, a tudi najbolj podpornih oblik bližine.
Tanka meja med podporo in nadzorom
Poseganje pogosto postane problematično takrat, ko prestopi v nadzor. Ko želimo, da drugi izbere »prav«, ker mi vemo bolje. Takrat odnos hitro izgubi simetrijo in se iz prostora srečanja premakne v prostor moči.
Zato je morda najpomembnejše vprašanje tole: Ali moj poseg krepi najin odnos ali pa ga postavlja na preizkušnjo?
Kratek notranji check-list
Preden posežeš, se vprašaj:
- Kaj me v resnici vodi?
Je to skrb za prijatelja ali moja lastna stiska ob tem, da ga gledam v bolečini?
- Ali gre za škodo ali zgolj za drugačno izbiro?
Je ogrožena njegova dobrobit ali pa mi je le težko sprejeti njegovo pot?
- Kakšen odnos imava?
Je med nama dovolj varnosti in zaupanja za iskren pogovor?
- Kako želim poseči?
Z nasvetom in rešitvijo ali z vprašanjem, ki odpira razmislek?
- Kaj v tem trenutku bolj varuje odnos?
Izrečena skrb ali zmožnost, da ostanem ob njem tudi brez posega?
